Povezava do lokacije v Google Zemljevidih.
Sedanja župnijska cerkev sv. Martina v Šmartnem stoji na mestu stare cerkve, ki je pred rušenjem leta 1899 stala več stoletij, saj njeni začetki segajo še v čas pred potresom leta 1511, po katerem so potekala večja obnovitvena dela. Iz stare cerkve so se ohranili štirje nagrobniki iz 16. stoletja, ki so jih vzidali v krstno kapelo nove cerkve v pritličju južnega zvonika (nagrobnik Erazma Wagna, nagrobnik Jorga Smucka, nagrobnik Krištofa Bruckherschmida in nagrobnik Erazma von Lichtenberga). Stara cerkev je bila za potrebe župnije, ki je imela 5000 vernikov, odločno premajhna. Posebej se je to pokazalo ob nedeljah in praznikih, ko so se ljudje gnetli v cerkvi. Zagotovo je bil to prvi in najpomembnejši razlog, da so si Šmarčani želeli nove cerkve, ki bi ustrezala potrebam šmarske župnije. Potrebe po gradnji nove cerkve se je dobro zavedal župnik in dekan Josip Burger (v Šmartnem je deloval med leti 1836 in 1870), ki je skoraj celotno premoženje zapustil za gradnjo nove šmarske cerkve. Župnik, ki je vodil gradnjo nove cerkve, je bil Ivan Lavrenčič, ki je deloval v Šmartnem med leti 1895 in 1902. Nova cerkev je bila zgrajena v neogotskem slogu, po načrtih Adolfa Wagnerja, profesorja državne obrtne šole v Gradcu.
Podiranje stare cerkve se je začelo marca 1899, ko so se od cerkve poslovili s slovesno tridnevnico in z enournim zvonjenjem. Nato so se začela rušitvena dela, ki so potekala med marcem in majem 1899. Cerkev je bila očitno na nekaterih delih precej močno grajena, saj so se pri rušenju poslužili tudi razstreljevanja. Cerkev so začeli zidati 10. aprila 1899 in jo dokončali 7. novembra 1900. V času gradnje so v poletnem in v lepem jesenskem vremenu maše potekale v kapelici na Pungrtu. Ker je šlo v kapelico le malo ljudi, je duhovnik daroval sv. mašo v kapelici, pridigal pa je na cerkvenem pragu. Ker pozimi to ni bilo izvedljivo, so ob začasnem zaključku del v letu 1899 za silo preuredili še nedokončano cerkev tako, da so lahko čez zimo tam že potekale maše. Ker je bilo v zimi na prehodu iz leta 1899 na 1900 v novi cerkvi zelo mrzlo, so postavili peči, da so se lahko do pomladi odvijale maše. Marca 1900 so z deli nadaljevali, maše pa so se spet opravljale v kapelici na Pungrtu. Zidarska dela so bila končana 7. novembra 1900. V zadnjem letu pred posvetitvijo je potekalo še notranje opremljanje cerkve. V tem času je kamnosek Feliks Toman postavil glavni oltar, prižnico, krstni kamen, oba kropilnika in obhajilno mizo. Njegovo delo sta tudi stranska oltarja, ki pa v času posvetitve še nista bila dokončana, saj so bili nadstavki s slikami za stranska oltarja nameščeni šele maja 1902. V zadnjem letu pred posvetitvijo so bila izdelana tudi vrata in klopi. Oboje je izdelal mizarski mojster Izgoršek. Posvetitev nove cerkve je potekala 15. septembra 1901.
Dela na šmarski cerkvi na dan posvetitve še niso bila končana. Leta 1902 so postavili nadstavke obeh stranskih oltarjev in štiri gotske spovednice. Stranska oltarja imata skupaj šest slik, ki so delo dunajskega akademskega slikarja Kastnerja (Brezmadežna, sv. Alojzij in sv. Barbara v levem stranskem oltarju ter sv. Anton Padovanski, sv. Janez Zlatoust in sv. Avguštin v desnem stranskem oltarju). Omenjene štiri gotske spovednice so delo Ivana Mathiana ml., dvornega založnika v Ljubljani. Orgle so bile blagoslovljene leta 1908. Slikarska dela so bila opravljena med leti 1911 in 1913, ko je v Šmartnem deloval slikar Anton Jebačin. Leta 1911 je poslikal oboke, leta 1912 je naslikal križev pot, leta 1913 pa še sliko Marijinega groba in njenega kronanja nad Marijinim oltarjem, sliko zavetnikov podružnic nad oltarjem sv. Antona ter poslikave na prižnici (na njej je naslikal Mojzesa, Kristusa in štiri evangeliste). Ob začetku prve svetovne vojne je tako šmarska cerkev kazala skoraj enako podobo kot danes.
V naslednjih desetletjih so na cerkvi večkrat potekale nadgradnje in vzdrževalna dela. Obdobje med obema vojnama je bilo v znamenju novih tehnoloških pridobitev. Kmalu po koncu prve svetovne vojne je šmarska cerkev dobila električno napeljavo, tik pred začetkom druge svetovne vojne pa še zvočnike. Med večjimi posegi na šmarski cerkvi po drugi svetovni vojni bi lahko omenili obnovo strehe in žlebov na cerkvi ter notranjosti cerkve, ki je potekala med koncem šestdesetih let in sredino sedemdesetih let, prenovo orgel sredi osemdesetih let, ko so se le-te povečale za pet registrov, ponovno prenovo notranjosti cerkve leta 2009, obnovo šmarskih zvonikov v letih 2013 in 2014 ter obnovo cerkvene strehe leta 2021. (sestavil Tadej Čopar)
ŽIVLJENJE SVETEGA MARTINA
Sv. Martin spada med najbolj priljubljene svetnike v Sloveniji. Rodil se je leta 316 v Sombotelu (mesto, ki se danes nahaja v zahodni Madžarski). Tri leta pred njegovim rojstvom je rimski cesar Konstantin izdal milanski edikt, s katerim se je prenehalo preganjanje kristjanov v Rimskem cesarstvu. Starša sv. Martina nista bila kristjana. Tako kot njegov oče je tudi mladi 15-letni Martin vstopil v rimsko vojsko. Kot vojak je bil dobrega srca. Iz tega obdobja je zelo znan dogodek, kako je pozimi leta 334 na konju prijezdil v mesto Amiens (Francija). Prezeblemu beraču je podaril polovico svojega plašča. Takrat se je že pripravljal, da postane kristjan.
Kmalu po tem dogodku je zapustil vojaško službo in spoznaval krščanstvo pri škofu Hilariju v Poitiersu (Francija). Ko je postal kristjan in kasneje duhovnik, je odšel v svoj rojstni kraj in za krščanstvo pridobil svojo mamo. Zaradi hudega nasprotovanja arijancev (krščanske verske ločine) je nato nekaj let preživel kot puščavnik na italijanskem otoku Gallinara pri Genovi. Okoli leta 360 se je preselil kot puščavnik nazaj v Francijo, blizu Poitiersa, in tam ustanovil samostan.
Okoli leta 371 so ga ljudje in duhovniki zaradi vzornega življenja predlagali za škofa v Toursu (Francija). Legenda pripoveduje, da se je v svoji skromnosti pred to službo hotel skriti, a so ga izdale goske. Nato je le sprejel škofovsko službo. Kot škof je živel v preprosti koči zunaj mesta. Dobrih 25 let je kot škof veliko potoval po podeželju svoje škofije, goreče oznanjal evangelij in spodbujal kristjane k doslednemu življenju po veri. Ohranil je svoje zavzemanje za reveže. Ob njegovih molitvah in govorih se je zgodilo veliko čudežev (ozdravljenj, spreobrnjenj …). Zavzemal se je tudi za enotnost med duhovniki in neokrnjen nauk Cerkve. Umrl je 8. novembra leta 397, star 81 let. Ob smrti so se v Tours prišle od njega posloviti velike množice ljudi. 11. november je dan njegovega pogreba. Že kmalu po smrti so ga začeli častiti kot svetnika. V Sloveniji je sv. Martinu posvečenih približno 80 cerkva.
