Območje današnjega Šmartnega pri Litiji je bilo poseljeno že v prazgodovinski dobi Ilirov. O tem ni pisnih virov, zato se lahko opiramo le na izročilo prednikov. Takrat, ko je skozi Šmartno čez Debeče v Stično potekala jantarska pot, so tu že bivali ljudje. Zgodovinska naselbina naj bi po ljudskem izročilu stala na vzhodnem pobočju Roj in je segala do hriba Strmenca nad Kusovno. Na tem pobočju so bili najdeni ostanki starodavnih posod. To območje so zaznamovali tudi Rimljani, ki so kopali rudo v Sitarjevcu. Že v daljni preteklosti so v okolici Šmartnega kopali rudo v Sitarjevcu, na Slatni, v Maljeku in Zagorici.
O samem nastanku kraja nimamo oprijemljivih zgodovinskih virov, lahko nam je pa v pomoč izvor krajevnega imena. Ime kraja izvira od zavetnika župnijske cerkve svetega Martina, večina krajev, ki so poimenovani po omenjenem svetniku, pa je nastala v obdobju 11. oz. 12. stoletja (pri tem seveda obstajajo tudi izjeme). Do sedaj najstarejša znana omemba Šmartnega v pisnih virih je iz leta 1345. Takrat je že stala cerkev sv. Martina, ki je imela svojega vikarja in je bila podružnica župnije Šentvid pri Stični. Ta cerkev je v naslednjih desetletjih postala župnijska. Valvasor navaja kot prvega župnika Tomaža Steklino leta 1550, iz nekaterih drugih virov pa bi se dalo sklepati, da je Šmartno imelo status župnije že konec 14. stoletja ali v 15. stoletju. Območje Šmartnega pri Litiji je bilo v srednjem veku sprva v lasti mogočne grofovske rodbine Višnjegorskih, ki so imeli posesti med Savo in Kolpo. Ko so leta 1228 izumrli, je prešla posest preko Babenberžanov v roke koroškega vojvode Ulrika III. Spanheimskega. Najstarejši grad v tem prostoru je bil Lihtenberk, ki se do danes ni ohranil. Ta pokrajina se je v tretji četrtini 13. stoletja znašla v središču političnega dogajanja, saj so tu divjali hudi boji za prevlado med vojvodo Ulrikom III. in oglejskim patriarhom. Ulrik je dal v sklopu teh bojev pozidati grad Roje, ki je tako za kratek čas postal najpomembnejša postojanka tega prostora. Šmartno za razliko od Litije pravno nikoli ni doseglo statusa trga, a se je kljub temu razvijalo dalje. O živahnem srednjeveškem razvoju priča nastanek manjših gradov. V obdobju od 13. do 17. stoletja jih je bližnja okolica Šmartnega dobila kar sedem: Lihtenberk, Slatno, Sela, Grmače, Roje, Črni potok in Bogenšperk. Ohranila sta se le zadnja dva.
V Sitarjevcu, kjer so rudarili že Rimljani, se je rudarstvo nadaljevalo vse do reformacije, ko je rudarstvo doseglo enega svojih viškov. Potem je rudarstvo za nekaj stoletij (do 19. stoletja) zamrlo, ker so se glavni rudarski strokovnjaki zaradi protireformacijskih pritiskov umaknili, v glavnem v Nemčijo. Začetek šolstva v Šmartnem sega v leto 1665, ko je bila šola enorazrednica, kot prvi prostor delovanja šole pa se omenja župnišče. Med leti 1672 in 1692 je na bližnjem gradu Bogenšperk deloval Janez Vajkard Valvasor (v tem času je bil tudi lastnik propadajočega gradu Lihtenberk, večino tega obdobja pa tudi gradu Črni potok). V Valvasorjevem času je na gradu Bogenšperk nekaj let delovala grafična delavnica. Med leti 1679 in 1689 je Valvasor izdal devet del, med njimi tudi Slavo vojvodine Kranjske (1689), v kateri je med drugim opisal tudi Šmartno pri Litiji z okolico. V Šmartnem pri Litiji naj bi bilo takrat veliko tovornikov in obrtnikov (še posebej veliko naj bi bilo usnjarjev). V Šmartnem naj bi bilo v tistem času osemnajst gostiln. Poleg obrtnega središča je bilo takrat Šmartno tudi župnijsko središče z dvanajstimi podružnicami. Izmed zgoraj naštetih sedmih gradov sta bila v Valvasorjevem času Lihtenberk in Roje že opuščena in propadajoča, preostalih pet pa jih je bilo v stanju delovanja.
Šmartno je bilo pred zgraditvijo železniške proge gospodarsko in politično središče zahodnega Zasavja. Po prihodu južne železnice je v petdesetih letih 19. stoletja začela Litija doživljati hiter razvoj in je nato kmalu prevzela dotedanjo vlogo Šmartnega. Hud udarec v razvoju je sledil leta 1850, ko so državne organe preselili v Litijo. Graščina Sela, kjer je bil do takrat sedež državnih organov, je po tem letu začela propadati.
Kljub negativnim spremembam za razvoj Šmartnega, ki jih je prinesla južna železnica, pa je vseeno obdobje med sredino 19. stoletja in začetkom prve svetovne vojne, na marsikaterem področju za ta kraj pomenilo napredek. Sredi 19. stoletja sta bila ustanovljena dva pomembna gospodarska obrata: Knafličeva usnjarna, ki je pričela z delovanjem že v štiridesetih letih 19. stoletja, torej še pred prihodom južne železnice, in Izgorškov mizarski obrat, ki je z delovanjem pričel leta 1850. Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bilo ustanovljenih več pomembnejših društev. Leta 1885 je bilo ustanovljeno gasilsko društvo v Šmartnem, leta 1890 pevsko društvo Zvon, leta 1907 pa Prosvetno društvo (dve leti pozneje je bil v okviru tega društva ustanovljen telovadni odsek Orli). Šola v Šmartnem je bila leta 1853 razširjena v dvorazrednico, štiri leta pozneje v trirazrednico, leta 1876 pa v štirirazrednico. Leta 1898 je bila ustanovljena obrtna nadaljevalna šola v Šmartnem, ki je nato s krajšo prekinitvijo delovala vse do začetka druge svetovne vojne. Namenjena je bila predvsem vajencem in pomočnikom pri različnih obrtnikih. Pomemben dogodek na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bila tudi gradnja nove župnijske cerkve sv. Martina v Šmartnem, ki so jo začeli graditi leta 1899, posvečena pa je bila 15. septembra 1901. Še pred prvo svetovno vojno je bila cerkev tudi poslikana.
V življenje prebivalcev Šmartnega pri Litiji in okolice je močno posegla prva svetovna vojna. Odhod vojakov je vplival na gospodarsko življenje ter na delovanje občine in društev. Med prvo svetovno vojno sta na to območje prišli dve različni skupini beguncev: gališki begunci (Poljaki) in goriški begunci. Najprej so prišli gališki begunci. V letih 1914 in 1915 naj bi jih bilo v šmarski župniji 120. Na beneficiju jih je med oktobrom 1914 in julijem 1915 bivalo med 15 in 23. Goriški begunci so začeli prihajati v šmarsko župnijo v začetku oktobra 1916, na svoje domove pa so se večinoma vračali februarja 1918. V šmarski občini je bilo 54 goriških beguncev. V teh krajih je med prvo svetovno vojno vladalo pomanjkanje, tatvina pa naj bi bila del vsakdana. Prebivalci v teh krajih so sodelovali tudi pri zbiranju pridelkov in predmetov za vojne potrebe. V letu 1917 je v župnijah Šmartno pri Litiji in Javorje potekalo jemanje zvonov. V obeh župnijah skupaj jih je bilo v tem letu odvzetih več kot dvajset. Obstajala je precejšnja nevarnost, da bi odvzeli tudi šmarske orgle, ampak so se le-te kljub hudemu pritisku ohranile v celoti. Drugače je bilo v javorski župniji, kjer so poleg večih zvonov odvzeli tudi piščali od javorskih orgel. Pozneje so v dvajsetih letih 20. stoletja v župnijah Šmartno in Javorje nadomeščali zvonove, ki so bili odvzeti med vojno, in v ta namen pripeljali v te kraje več kot petnajst zvonov.
V obdobju med obema svetovnima vojnama je potekala elektrifikacija šmarske občine, in sicer v dveh fazah. Prva faza je potekala takoj po prvi svetovni vojni, ko je lastnik tovarne pohištva Izgoršek ob potoku postavil majhno elektrarno in z električno energijo oskrbel še ostale hiše v Šmartnem. Iz tega vira naj bi prišla tudi elektrika za prvo električno razsvetljavo Šmartnega. Druga faza je potekala tik pred drugo svetovno vojno z napeljavo »banovinske elektrike« iz Velenja. Ta naj bi bila v Šmartno napeljana julija 1940. V Šmartnem se je med obema svetovnima vojnama nadaljeval razvoj gospodarstva in šolstva, ki sta se pospešeno razvijala že v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno. Knafličeva usnjarna in Izgorškov mizarski obrat sta v tem času tehnološko napredovala in uspešno delovala. Izgorškov mizarski obrat je med drugim znan po tem, da je izdeloval opremo za Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani in bežigrajsko gimnazijo. Osnovna šola v Šmartnem je bila leta 1919 razširjena v petrazrednico, leta 1926 v šestrazrednico, leta 1941 pa v sedemrazrednico. Večji del obdobja med obema vojnama je v Šmartnem delovala tudi obrtna nadaljevalna šola, ki po prvi svetovni vojni krajši čas ni delovala. Prosvetno društvo, gasilsko društvo in pevsko društvo Zvon so v tem času še vedno delovali, leta 1934 pa je iz litijskega Sokola izšlo tudi samostojno društvo Sokol v Šmartnem. V tridesetih letih je zaradi zaostrenih političnih razmer Prosvetno društvo za obdobje med leti 1932 in 1935 prenehalo z delovanjem, nato pa je ponovno delovalo, verjetno vse do druge svetovne vojne. Tik pred drugo svetovno vojno so še vedno delovali gradovi Bogenšperk, Grmače, Slatna in Črni potok.
Druga svetovna vojna je za te kraje pomenila čas krize. Konec je bilo društvenih dejavnosti, duhovniki in učitelji so bili izgnani, prepovedani so bili običaji, v bližini Šmartnega pa je potekala tudi državna meja. Zaradi slednje so Nemci ukazali porušiti cerkev na Felič vrhu, požgali pa so tudi cerkev na Gradišču. V času, ko v Šmartnem ni bilo duhovnikov, so se v šmarski cerkvi še vedno udeleževali skupnih molitev v času, ko je bila prej sv. maša, udeleževali pa so se tudi maš v krajih, kjer duhovniki še niso bili izgnani, npr. v Stični, Zagorju in Moravčah. Po nekaj mesecih so začeli v Šmartnem maševati nemški duhovniki. Tudi namesto izseljenih slovenskih učiteljev in učiteljic so Nemci pripeljali svoje kadre. Šolsko knjižnico so sežgali, učiteljsko pa odpeljali v Kamnik in Kranj. Poleg knjižnice je bil uničen ves šolski arhiv s pohvalno knjigo in drugo dragoceno dokumentacijo. Med drugo svetovno vojno sta bila požgana gradova Slatna in Grmače.
Nekaj sprememb je prinesel tudi konec vojne. Po drugi svetovni vojni sta bila Knafličeva usnjarna in Izgorškov mizarski obrat nacionalizirana. Zaradi slabega vodenja je Tovarna usnja Šmartno v letu 1968 skoraj prenehala z delovanjem. Takrat jo je vzela pod svoje okrilje Industrija usnja Vrhnika (IUV), ki je tedaj na sodoben način uspešno proizvajala svinjsko usnje. Tako je šmarska usnjarna spet postala uspešen proizvajalec usnja in krzna ter usnjene in krznene konfekcije. Vse do izgube jugoslovanskega tržišča in denacionalizacijskih postopkov po osamosvojitvi Slovenije 1991 je Industrija usnja Vrhnika, obrat Šmartno, poslovala uspešno. Leta 2003 je bila proizvodnja usnja v Šmartnem ustavljena. Izgorškov mizarski obrat, ki je bil leta 1946 nacionaliziran, je bil enajst let kasneje združen z Lesno industrijo Litija. Obrat v Šmartnem je deloval do leta 1979, ko ga je kupila Kovina. Danes je Šmartno pri Litiji sedež občine in župnije s sedmimi podružnicami, v njem pa deluje tudi devetletna osnovna šola. (sestavil Tadej Čopar)